Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, le da možnost popravka vežeta na drug časovni trenutek. Pogoj, da se obstoj in opravičenost terjatve v stečajnem postopku sploh ugotavlja, je ta, da upnik terjatev (pravočasno) prijavi. Iz navedenega jasno sledi, da je z vidika DDV prijava terjatve pogoj za to, da se ugotovi njen obstoj in (delno) neplačilo. Glede na takšno ureditev ni mogoče na davčni organ prevaliti obveznosti, da v postopku vračila davka ugotavlja obstoj terjatve, saj je ravno temu namenjen preizkus terjatve v stečajnem postopku. Prijava terjatve je torej formalni pogoj za uveljavljanje popravka obračuna davka oziroma za zmanjšanje davčne osnove na podlagi 39. člena ZDDV-1 in ne zgolj način dokazovanja obstoja terjatve.

O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 finančni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2).

Ni mogoče sprejeti stališča upravnih organov, da se glede obnove postopka v davčnih postopkih ZUP ne uporablja, ker to vprašanje ureja ZDavP-2. To bi namreč pomenilo, da bi bil v davčnem postopku mogoč samo en obnovitveni razlog - možnost uporabe novih dejstev in dokazov, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca ob sprejemu določbe 89. člena ZDavP-2.