V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.

Sodno varstvo se v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). Poziv na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 ne predstavlja samostojnega upravnega postopka. Ne glede na to, da sam poziv nalaga dolžnost podati prijavo premoženja, ta poziv ni sam sebi namen, temveč se neposredno navezuje na postopek odmere davka po 68.a členu ZDavP-2. Torej se ga izda z namenom ugotovitve dejanskega stanja, ki bo tvorilo dejansko podlago pri uporabi določbe 68.a člena ZDavP-2, s katero se bo davčnemu zavezancu naložilo (ali pa ne) obveznost, zaradi katere se celoten postopek sploh vodi, tj. plačilo odmerjenega davka od nenapovedanih dohodkov. Pravi smisel poziva...

Tožeča stranka pri sklepanju pogodb ni sledila osnovnemu namenu, za katerega se ustanavljajo gospodarske družbe, to je doseganju dohodkov in dobička iz poslovanja in da je bil namen tožeče stranke, da s številnimi medsebojno povezanimi transakcijami, s katerimi je preko posojilnih pogodb prelivala sredstva med povezanimi osebami, zabriše izvor kapitala, ter z zapletenimi transakcijami oteži vpogled v poslovanje. Tožeča stranka ni pojasnila v čem je ekonomski namen opisanih ravnanj, ko povezane osebe ena drugi v dolgi verigi posojajo sredstva, pri čemer posojilojemalka praviloma sredstva plasira kot posojilo naprej naslednji povezani osebi. Dejstvo, da je A.A. neposredni ali posredni lastnik oz. upravljavec v obravnavanih transakcijah udeleženih družb, ni sporno. Takšna povezanost pa tudi po presoji sodišča omogoča usklajeno delovanje, katerega cilj je izključno zniževanje davčne osnove in s tem davčne obveznosti A.A. s sklenitvijo (navideznih) pravnih poslov, ki...