Zaključek o (ne)potrebnosti navedenega odhodka po 29. členu ZDDPO-2, ni nesporno ugotovljen. Navedeni zaključek temelji zgolj na ugotovitvi, da tožnica (na podlagi navedene študije) ni pridobila posla za ruski trg, do ostalih tožničinih ugovorov, s katerimi tožnica utemeljuje potrebnost prizadevanja (in s tem predmetne študije) za namene, da v prihodnosti prodre na ruski trg in s tem povezanih dokaznih predlogov, pa se davčni organ po presoji sodišča ni zadostno opredelil, zaradi česar dejansko stanje v tem delu po presoji sodišča ni popolno ugotovljeno. Na podlagi povedanega v predmetni zadevi po presoji sodišča ni mogoče brez dvomov sprejeti zaključka davčnega organa, da sporni odhodek ni bil potreben za pridobitev tožničinih prihodkov in da torej ne izpolnjuje materialnopravnega pogoja za davčno priznanje iz 29. člena ZDDPO-2.

Po osmem odstavku 38. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo. Tega pa tožnik ni zagotovil. V DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik za izdajanje računov pri gotovinskem poslovanju oziroma za hrambo računov uporablja računalniške programe oziroma elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju ter med drugim ne omogoča izpisa izvornih podatkov, kar pa tudi za tožnika ni sporno.

Opravljanje dejavnosti oziroma lastništvo sta dve povsem različni pravni kategoriji. Drži, da vpis v sodni register pomeni le deklaratoren vpis, in da zato v zadevi ne gre za stvar, ki bi bila že pravnomočno razsojena oziroma, ki veže davčni organ. Stranka, ki ji je bil vpis zavrnjen, lahko zato svoj predlog ponovno vloži. Iz podatkov v spisu nadalje tudi izhaja, da se po prodaji spornega deleža družbe C. d.o.o., z omenjeno družbo v smislu dejavnosti ni dogajalo ničesar. To pa pomeni po eni strani pritrditev dejstvu, ki ga navaja tožnik, da ne gre za simuliran pravni posel, po katerem bi sam še naprej opravljal dejavnost v omenjeni družbi, oziroma po drugi strani, da odvetniška družba dejavnosti, ki je v omenjeni družbi ne more opravljati, tudi dejansko ne opravlja. Okoliščine ali je v zadevi dejansko šlo za simuliran ali fiktiven navidezni posel, je zato po mnenju sodišča v zadevi potrebno ponovno zanesljivo ugotoviti.