Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Po določbah ZDavP-2 ni izključena niti hkratna niti sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 425. člen OZ pa sodišče poudarja, da pravna sredstva zoper sklep o davčni izvršbi po določbah ZDavP-2 ne zadržijo njegove izvršitve, kar lahko privede do odprave sklepa po tem, ko je le-ta že izvršen, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Odprava pravne podlage izvršenega plačila dolžnikovega dolžnika narekuje vračilo sredstev, izterjanih na njegovi podlagi. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti tožniku, da je terjatev davčnega organa "oživela" z izdajo izpodbijanega sklepa.

Odločilno je, ali tožnikovo ravnanje glede na okoliščine primera odstopa od skrbnosti, ki se jo lahko pričakuje od davčnega zavezanca v zvezi s preprečevanjem zlorab sistema DDV. Za to presojo je odločilno predvsem tožnikovo poslovno sodelovanje s spornimi podizvajalci. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da naj bi se za posle dogovarjal po telefonu in da je imel z družbami sklenjene pogodbe. Drugih podatkov ni navedel oziroma je celo potrdil, da ni vedel, kakšen status so imeli delavci oziroma ali so podjetja delo opravila z lastnimi delavci ali s podizvajalcem. Po mnenju sodišča razumen davčni zavezanec ne ostane popolnoma neveden glede svojih podizvajalcev, sploh če z njimi sodeluje daljše časovno obdobje. V konkretnem primeru ni šlo za enkraten posel, zato bi že zaradi trajanja poslovnega sodelovanja tožnik o svojih podizvajalcih moral izvedeti podatke o tem, kdo so, kako delujejo in podobno. Davčni organ od tožnika ni zahteval nerazumnih ukrepov, ki bi presegali...

Davčna obveznost je nastala po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in torej po tem, ko je zapuščina pokojnih denacionalizacijskih upravičencev že prešla na njihove dediče (drugi odstavek 78. člena ZDen). Davčna obveznost nastane z izplačilom dohodka in ni odvisna od zapadlosti kuponov, kot se zmotno zatrjuje v tožbi. Po presoji sodišča zato ni slediti stališču, da je določbo 6. točke 82. člena ZDoh-2 o tem, da dediči štejejo za denacionalizacijske upravičence, če so le-ti umrli pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, glede obresti mogoče uporabiti le za tiste kupone, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ne pa tudi za tiste, ki so zapadli pred njeno pravnomočnostjo, in tudi ne tožbenemu stališču, da je tožnika v funkciji skrbnika šteti kot zavezanca za plačilo dohodnine iz naslova prejetih obresti s strani denacionalizacijskih upravičencev.