V zadevi ne gre za to, da se tožniku očitajo nepravilnosti na strani izdajateljev računov oz. da se tožniku očita poslovanje z "missing trader" družbami, temveč se mu očita nedobrovernost na podlagi objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki jih je davčni organ pojasnil v okviru vsake transakcije, ki se tudi ne bi zgodile na ta način, kot so se, če bi v posel vstopale družbe, ki ne bi bile povezane. Prav tako ni podan ekonomski smisel poslov in da storitve oz. nabave niso bile opravljene. Gre za transakcije, ki pomenijo tudi zlorabo predpisov.

Finančni organ se ni opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih ugovorov glede njegovega dolga iz naslova plačil prispevkov za socialno varnost in iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kar lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

S tem, ko je pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb v skladu z zakonom preveril tudi pritožbeni ugovor glede vračila zakonitih zamudnih obresti od zamudnih obresti (kar pa je dolžan storiti po 2. odstavku 254. člena ZUP), ni pa te odločitve povzel v izrek odločbe, o zahtevku tožnika glede vrnitve zamudnih obresti od zamudnih obresti tako pravno gledano sploh še ni bilo odločeno. Po presoji sodišča zato ni mogoče govoriti o tem, da je zaradi presoje pritožbenega ugovora tekel o tej zadevi tudi že upravni postopek oz. da je bilo o njej že pravnomočno odločeno