Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.

Ni mogoče pritrditi tožbi, da je bila zakonska ureditev ob uvedbi postopka osebnega stečaja takšna, da je odpust terjatve veljal za vse terjatve. Sprememba 408. člena ZFPPIPP pa na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj zakon že od začetka uporabe kot prednostne terjatve, na katere odpust ne učinkuje, navaja tudi terjatve iz prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP, slednji pa kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena zakona.

ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave. Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat. Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek.