Odhodki, ki so nastali na podlagi navideznih računov za neopravljene storitve, se ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke tožnika pri odmeri DDPO in hkrati tudi ne za odhodke, ki bi bili potrebni za pridobitev prihodkov. Zato tudi ne izpolnjujejo pogoja iz 29. člena ZDDPO-2, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri odmeri DDPO, saj niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti niti niso posledica opravljanja dejavnosti tožnika.

Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo...

Računi, ki jih je v juniju in juliju 2015 tožniku izdala družba A. d.o.o., ne vsebujejo zakonsko predpisanih sestavin iz 82. člena ZZDV-1 in tako posledično tožnik ne izpolnjuje drugega zakonsko določenega pogoja, navedenega v obrazložitvi te sodbe. Ker tožnik ne razpolaga z ustreznimi računi, mu ne gre pravica do odbitka DDV, ki jo je uveljavljal na podlagi teh računov.