Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčnemu zavezancu, ugotovil, da ima davčni zavezanec na dan 16. 1. 2016 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznih dajatev, zato izdaja novega soglasja ni možna oziroma ostaja izdaja nesoglasja v veljavi. Gre torej za listino, ki je bila izdana in toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe in ki v bistvenem elementu spreminja pogoj iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT za izdajo soglasja za zaposlitev, saj je iz te listine razvidno, da se delodajalcu tožeče stranke očita, da je imel neporavnane davčne obveznosti na dan 16. 1. 2016 in ne na dan 12. 1. 2016, ko je bila prošnja vložena.

Odmera davka ni bila zavrnjena zaradi ugotovitev postopka pri revidentkinem možu po tedaj veljavnem 68. členu ZDavP-2, ampak zato, ker upravni organ prve stopnje ni verjel revidentkini materi o danem darilu, revidentka pa te izjave ni podkrepila z drugimi dokazi. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne. Vprašanja o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem 5. odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru. Ker je revidentka že z vložitvijo napovedi izpolnila svojo zakonsko dolžnost, ji z odločitvijo organa, da se ji davka ne odmeri, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Davčni organ lahko v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek 73. a člena ZDDV-1). Taka ureditev ne pomeni prekomernega posega v revidentove pravice, ni nesorazmerna in ni v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Izkazanost dvoma v upravičenost zahteve za vračilo (ki je pravni standard) je varovalka, da davčni organ pri zahtevi za zavarovanje ne ravna samovoljno.