Sodišče se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da bi tožnik kot pravna oseba, ki se ukvarja z odpadnimi surovinami, moral vedeti, da je dolžan zagotavljati pot odpadnih surovin po predpisih o varstvu okolja. Tožnik bi zato moral od tistega, ki mu je predal odpadke, zahtevati evidenčni list o ravnanju z odpadki, ali pa vsaj hraniti listinsko evidenco o kakovosti in teži pripeljanega materiala Zato bi bilo od tožnika kot dobrega gospodarstvenika tudi po presoji sodišča utemeljeno pričakovati, da bi od oseb, ki mu dobavljajo odpadne surovine, zahteval ustrezne listine. Navedenih listin pa tožnik ni zahteval.

Po določbah 111. člena ZDavP-2 je davčni organ dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, čim presega znesek 50 000,00 EUR. V tem primeru organ nima pravice do prostega preudarka. Pri tem mu ni treba izkazovati okoliščin, zaradi katerih bi bila izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali otežena. Sklep, kakršen je tudi predmetni sklep, se izda, ko je obstoj obveznosti verjetno izkazan, in torej še preden je obveznost ugotovljena z odločbo.

V konkretni zadevi gre za vprašanje prikritega izplačila dobička, kjer se upošteva povezanost v smislu 7. točke 74. člena ZDDPO-2. Ta med drugim določa, da se za dohodke, podobne dividendam, šteje prikrito izplačilo dobička, ki se opravi osebi, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru izplačevalca ali obvladuje izplačevalca na podlagi pogodbe ali na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Za prikrito izplačil dobička se šteje vsako nadomestilo, ki ga zagotovi izplačevalec osebi iz prejšnjega stavka, zlasti zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev, vključno z odpustom dolga, brez plačila ali po ceni, ki je nižja od primerljive tržne cene iz 16. člena in 17. člena tega zakona.