Sklep o zavarovanju, na katerega (in postopek pred njim) se nanaša vloga tožnice, je bil odpravljen, s tem pa so prenehali tako v dejanskem kot pravnem pogledu tudi vsi njegovi učinki, vključno s tistimi, ki jih vsebuje odločitev pritožbenega organa (Ministrstva za finance), ki jo tožnica izpodbija s tožbo, to je nepriznavanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku zavarovanja ter zavrnitev pritožbe. Sklepa o zavarovanju, na katerega se nanašajo njeni ugovori, namreč ni več, ponoviti pa je potrebno tudi postopek odločanja v zadevi. To pa pomeni, da si tožnica z odločitvijo o tožbi ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja in da zato nima pravnega interesa za tožbo. Pravico do sodnega varstva in s tem do meritorne odločitve sodišča ima namreč le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic: da bi mu torej ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe...

Ker gre za vprašanje zastaranja obresti, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, se za vprašanje zastaranja uporabljajo določbe OZ o judikatih.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali gre pri vprašanju davka od prometa zavarovalnih poslov za samostojno pravico, povsem ločeno od zavarovalnega dogodka, ki jo je mogoče uveljavljati le samostojno v obliki ugovora ali nasprotne tožbe; - ali je zavarovalnica v primeru, da se premoženjsko in življenjsko zavarovanje zaradi krivde zavarovalca prekineta pred potekom 10 let, po ZDPZP v položaju davčnega zavezanca ali plačnika davka (ki davek plača za račun davčnega zavezanca) kot termina, ki ju opredeljuje 12. člen ZDavP-2, ter posledično, ali je toženka zaradi predčasne prekinitve zavarovanja davek pravilno bremenila v škodo zavarovalne vsote (kot plačnik davka).