Glede treh računov, ki se nanašajo na nepremičnine, tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predpisana izjava iz 45. člena ZDDV-1 in 78. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV predložena davčnemu organu. V času sklepanja obravnavanih prodajnih pogodb je drugi odstavek 45. člena ZDDV-1 določal, da davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu uradu. Zakonski pogoj, da je transakcija, ki je po splošni ureditvi oproščena plačila DDV, temu vseeno podvržena, je torej pred opravljeno dobavo podana izjava davčnega zavezanca davčnemu organu. Povsem logično je, da mora zavezanec, ki želi doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu prosta plačila DDV, svojo namero sporočiti davčnemu organu. Zgolj pogodbeno izražena volja strank tako ne zadostuje za obdavčitev transakcije, če ni izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 45....

V obravnavanem primeru sta se pogodbeni stranki v 3. členu Kupoprodajne pogodbe dogovorili, da se od prometa po tej pogodbi obračuna DDV ter se zavezali podati ustrezne izjave po 45. členu ZDDV-1. Na podlagi 76.a člena ZDDV-1 stranki soglašata, da DDV obračuna (plača) davčni zavezanec, kateremu je dobava opravljena (kupec), in sicer na način, da opravi v svojih davčnih evidencah t.i. samoobdavčitev. Gre za element pogodbe, glede katerega tožnik ni bil v zmoti. Zmota, ki se navaja, se nanaša na pravne posledice izpolnitve pogodbe, ki po presoji sodišča ne predstavljajo bistvene zmote ob sklepanju pogodbe. Po tem, ko je posel nastal, njegova vsebina ne more biti odvisna od subjektivnih okoliščin stranke, ki bi lahko učinkovale za nazaj na veljavnost pogodbe. Obveznost plačila DDV od nabave nepremičnin je bila namreč tožniku naložena izključno iz razloga, ker ni izkazal namena uporabe kupljenih nepremičnin za namene svojih obdavčljivih transakcij.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora se je začel skladno v tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, to je z neposrednim dejanjem davčnega organa, medtem ko sta inšpektorici predhodno, to je 2. 7. 2014, le zbirali podatke. Pri pridobivanju podatkov davčni organ ni omejen na že začete davčne postopke, ampak je imel v tedaj veljavnih v določbah 13., 18. in 24. člena ZDS-1 zakonsko podlago za zbiranje podatkov v zvezi z blagajniškim poslovanjem tožnice. Med drugim sme davčni inšpektor po določbi 14. točke petega odstavka 18. člena ZDS-1 zbirati in pridobivati potrebna obvestila in podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za preprečevanje in odkrivanje kršitev predpisov o obdavčenju.