Gre za postopek ugotavljanja davčne osnove s cenitvijo, ki je v drugem odstavku 68. člena ZDavP-2 opredeljena kot ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Pri ugotavljanju teh dejstev organ v celoti zavezuje načelo materialne resnice. Čeprav je cilj cenitve, da se čimbolj približa popolnemu dejanskemu stanju, pomembnemu za obdavčitev, pa vendar davčni organ v tem postopku že po naravi stvari na podlagi uradoma pridobljenih podatkov davčne osnove ne more ugotoviti z dokaznim standardom gotovosti (prepričanja), saj je le zavezanec tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere. Po v sodni praksi že večkrat zavzetem stališču je zato skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zavezanec tisti, ki dokazuje da je davčna osnova nižja. Iz navedenih razlogov določbam o dokaznem bremenu in standardu dokazovanja ni mogoče očitati neskladnosti z ustavnim...

Če je terjatev za plačilo davkov priznana, po določbah sedmega odstavka 314. člena ZFPPIPP preneha pravna korist dolžnika za tožbo v upravnem sporu proti odločbi, s katero je pristojni organ odločil o tej terjatvi. Pravna korist tožeče stranke za tožbo zoper izpodbijano odločbo je torej v obravnavanem primeru prenehala. To pa pomeni, da ni več podana procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Navedba tožnika, da imajo obravnavani računi vse obvezne (bistvene) sestavine, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, ne drži. V izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi je namreč ustreznost računov presojena tudi z upoštevanjem vsebine naročila št. 2/07, na katerega se sklicujejo in računom priloženih prevzemnih listov in na tej podlagi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, na katere konkretne storitve se nanašajo, obsega storitev in obdobja za katero so sestavljeni. Iz predloženih sklenjenih naročniških pogodb za D. pa tudi ni razvidno, da bi jih za tožnika sklepala izdajateljica računov oziroma ni razvidna oseba, ki jih je sklepala. Podatki, potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljene storitve predstavljajo obvezne sestavine računa, ki omogočajo nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zahteva za identifikacijo storitve zato ne predstavlja obveznosti, ki ne bi bila določena že v 226. členu Direktive Sveta...