Tožnik bi moral za gradnjo obravnavanega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje. To ne velja le za gradnjo novega objekta, temveč tudi za rekonstrukcijo obstoječega. Rekonstrukcijo je smiselno mogoče izvesti le na obstoječem objektu, kar pomeni, da situacije, ko je bil predmetni objekt najprej v celoti odstranjen in nato zgrajen na novo, ni mogoče šteti za rekonstrukcijo.

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da odločitve davčnih organov še ni, zato tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo zoper ta del odločbe. Če pa nima pravnega interesa, je treba tako tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

Vsebina obravnavanih računov onemogoča nadzor davčnega organa nad pravilnostjo obračunanega davka. Račun, ki nima izpolnjenih niti minimalnih zahtev glede identifikacije obsega in vrste opravljenih storitev, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka. Da je ustrezni račun zakonski pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV in ne zgolj sredstvo za dokazovanje te pravice, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 329/2015 z dne 12. 4. 2017. V predmetni zadevi tudi ni videti, da bi taka razlaga zahtev ZDDV-1 in uporaba v konkretnem primeru pomenila nedopusten poseg v pravico do odbitka DDV in posledično v nevtralnost DDV ali pa da bi šlo za primer, ko bi bilo ob določenih formalnih pomanjkljivostih treba odobriti odbitek vstopnega DDV, ker bi bile sicer vsebinske zahteve za odbitek DDV dokazno izpolnjene.