Samoprijava je poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge.

Iz evidence prilivov in odlivov na fiduciarnem računu ter prilivov in odlivov na TRR odvetnika je razvidno, da je tožnik denar s fiduciarnega računa nakazoval na svoj TRR, ga dvigal v gotovini, plačeval svoje račune v gotovini in ga v gotovini polagal na svoj TRR za poplačilo tekočih obveznosti odvetniške pisarne ter z njimi razpolagal kot s svojimi sredstvi oziroma kot s prihodki, doseženimi pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Obenem pa davčnemu organu med postopkom nadzora (kljub izrecnim pozivom) niso bile predložene nikakršne posojilne pogodbe, ki bi jih tožnik sklenil s A., niti niso bila zatrjevana posojilna razmerja razvidna iz evidence v poslovnih knjigah. Tožnik pa tudi ni, kljub večkratnim pozivom, izkazal nobenih prihodkov iz naslova (uspešno) sklenjene sodne poravnave.

Tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1 obravnavata isti primer - popravek davčne osnove v primeru stečajnega postopka, le da možnost popravka vežeta na drug časovni trenutek. Pogoj, da se obstoj in opravičenost terjatve v stečajnem postopku sploh ugotavlja, je ta, da upnik terjatev (pravočasno) prijavi. Iz navedenega jasno sledi, da je z vidika DDV prijava terjatve pogoj za to, da se ugotovi njen obstoj in (delno) neplačilo. Glede na takšno ureditev ni mogoče na davčni organ prevaliti obveznosti, da v postopku vračila davka ugotavlja obstoj terjatve, saj je ravno temu namenjen preizkus terjatve v stečajnem postopku. Prijava terjatve je torej formalni pogoj za uveljavljanje popravka obračuna davka oziroma za zmanjšanje davčne osnove na podlagi 39. člena ZDDV-1 in ne zgolj način dokazovanja obstoja terjatve.