Med odhodke davčnega zavezanca se lahko vštevajo samo tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov (prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2). V skladu s 77. členom ZDavP-2 pa davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo.

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009, v katerem je prvostopenjski organ tožnika po presoji sodišča seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, prav tako mu je bila dana možnost, da se o vsem izjavi in predloži vse dokaze, ki lahko vplivajo na odločitev. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ postopal po napotilih pritožbenega organa in da je tožnik v postopku sodeloval. Tožnik pa tudi v obnovljenem postopku ni dokazal, da je sredstva, kot so ugotovljena v DIN pri pravni osebi, porabil za namene izplačila dnevnic bosanskim delavcem oz. da je povračilo stroškov dejansko izplačal posameznim delavcem.

Če je pravni posel sklenjen in nedopustnega nagiba, to ne pomeni, da je navidezen, temveč velja prav nasprotno, namreč, je pravni posel sklenjen zaradi določenega nagiba, potem je toliko bolj gotovo, da je imela stranka tudi resnično voljo za sklenitev pravnega posla. Na davčnopravnem področju se takšni posli obravnavajo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Ker je sistem DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati tudi stališča Sodišča EU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, v prvi vrsti stališče, da se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega davka le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug...