Revident je na naslovni strani revizije zapisal vrednost spora, a je v obrazložitvi glede dovoljenosti izrecno navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje revidentovo trditveno in dokazno breme je s tem omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na omenjeni določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na ta način pa v primeru sprejema revizije v obravnavo tudi njeno vsebinsko presojo. Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj to v reviziji sploh ni izpostavljeno. Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

Upravni akt, katerega odpravo je revidentka zahtevala s tožbo, že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v revidentkino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Revidentka je namreč z izpodbojno tožbo zahtevala (v relevantnem delu) odpravo sklepa o izvršbi, čeprav je bila izvršba (med strankama nesporno že pred vložitvijo tožbe) ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je v tožbi utemeljevala odpravo sklepa.

Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.