Izpodbijana odločba, s katero je davčni organ odmeril tožeči stranki dohodnino za leto 2010 brez upoštevanja stroškov in olajšav, je nepravilna in nezakonita. Napoved, vložena na podlagi samoprijave, se namreč vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.

Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Čim pa je tako, takšnega obračuna ni mogoče šteti za upravni akt. Z ureditvijo popravkov davčnega obračuna v ZDavP-2 se v davčnem postopku vzpostavlja sistem pravnih sredstev zoper davčni obračun, saj navedeni institut zavezancu za davek daje pravico, da v enoletnem roku opravi preizkus davčnega obračuna in uveljavlja pravice iz naslova popravljanja davčnega obračuna. Po mnenju sodišča je popravek obračuna ustrezen institut, v katerem bo tožnik lahko sam izračunal svojo obveznost. S tem bo po višini ugovarjal obveznosti, ki je bila ugotovljena s predizpolnjenim obračunom prispevkov za socialno varnosti in na tej podlagi dosegel izdajo upravne odločbe, ki jo bo nato lahko izpodbijal z vsemi pravnimi sredstvi. Na ta način ni prikrajšan v svoji pravici do pravnega sredstva in pravici...

Po ponovni presoji obravnavane zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja v (tej) izpodbijani sodbi, zakaj meni, da revidentka ne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV, materialnopravno niso pravilni. Pravico do odbitka DDV je mogoče uveljavljati tudi, če ima račun formalne pomanjkljivosti, saj skladno s prakso SEU, davčni organ ne more zavrniti pravice do odbitka DDV le zato, ker račun ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 226, točki 6 in 7 Direktive, če ima davčni organ sicer vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ mora tedaj upoštevati dodatne podatke, ki jih je predložil davčni zavezanec, zato da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za pravico do odbitka DDV.