V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

ZDavP-2 v določbi 141. člena daje podlago za izdajo ugotovitvene odločbe, vendar le za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti takšne vrste, ampak nepravilnosti, ki imajo vpliv na višino davčne obveznosti in zaradi katerih bi nastal carinski oziroma davčni dolg, ki pa ga prvostopenjski organ ni obračunal oziroma odmeril izključno zato, ker je potekel predpisani rok, v katerem bi to lahko storil. Glede na navedeno (obrazložitev) po presoji tega sodišča prvostopenjski organ ni izkazal podlage za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti v smislu prvega odstavka 141. člena ZDavP-2.

Ovira za prejudicialno ugotavljanje kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi je nedopustnost (nesorazmernost) posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Za razliko od zdaj veljavnega ZOZP, po katerem se zavarovalne vsote višajo za enak odstotek kot maloprodajne cene (prvi odstavek 19. člena), za konkreten primer relevanten ZTSPOZ, ki je veljal od leta 1974 do leta 1994, ni določal, da mora zavarovalna vsota ohranjati realno vrednost. Je pa od načela denarnega nominalizma odstopila sodna praksa. Za ohranitev realne vrednosti zavarovalnih vsot je uporabljala različne pristope, na primer, da je treba namesto zavarovalne vsote, veljavne ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, upoštevati zavarovalno vsoto, veljavno v času nastanka škodnega dogodka in to valorizirati na čas sojenja, pa tudi pristop, ki ga opisujeta (a ga zaradi različnega pogleda na vprašanje, ali je šlo za izjemno, katastrofalno škodo, različno uporabita) obe nižji sodišči. Po tem...