V obravnavanem primeru sta se pogodbeni stranki v 3. členu Kupoprodajne pogodbe dogovorili, da se od prometa po tej pogodbi obračuna DDV ter se zavezali podati ustrezne izjave po 45. členu ZDDV-1. Na podlagi 76.a člena ZDDV-1 stranki soglašata, da DDV obračuna (plača) davčni zavezanec, kateremu je dobava opravljena (kupec), in sicer na način, da opravi v svojih davčnih evidencah t.i. samoobdavčitev. Gre za element pogodbe, glede katerega tožnik ni bil v zmoti. Zmota, ki se navaja, se nanaša na pravne posledice izpolnitve pogodbe, ki po presoji sodišča ne predstavljajo bistvene zmote ob sklepanju pogodbe. Po tem, ko je posel nastal, njegova vsebina ne more biti odvisna od subjektivnih okoliščin stranke, ki bi lahko učinkovale za nazaj na veljavnost pogodbe. Obveznost plačila DDV od nabave nepremičnin je bila namreč tožniku naložena izključno iz razloga, ker ni izkazal namena uporabe kupljenih nepremičnin za namene svojih obdavčljivih transakcij.

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora se je začel skladno v tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, to je z neposrednim dejanjem davčnega organa, medtem ko sta inšpektorici predhodno, to je 2. 7. 2014, le zbirali podatke. Pri pridobivanju podatkov davčni organ ni omejen na že začete davčne postopke, ampak je imel v tedaj veljavnih v določbah 13., 18. in 24. člena ZDS-1 zakonsko podlago za zbiranje podatkov v zvezi z blagajniškim poslovanjem tožnice. Med drugim sme davčni inšpektor po določbi 14. točke petega odstavka 18. člena ZDS-1 zbirati in pridobivati potrebna obvestila in podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za preprečevanje in odkrivanje kršitev predpisov o obdavčenju.

Iz Pogodb o poslovnem sodelovanju izhaja in temu tožeča stranka v dejanskem pogledu ne ugovarja, da so na podlagi obravnavnih sedmih primerov sklenjenih pogodb obravnavani samostojni podjetniki kot izvajalci tožeči stranki kot naročniku zagotavljali samo svoje (osebno) delo strežbe (kot natakarji), da so delo izvajali v prostorih in s sredstvi tožeče stranke, v delovnem procesu, ki ga je organizirala tožeča stranka ter da so delali po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Sporna je presoja navedenih ugotovitev ter zaključki, ki so narejeni na njihovi podlagi. V tem pogledu pa sodišče pritrjuje razlogom in zaključkom davčnih organov, po katerih v obravnavanih primerih ne gre za neodvisno in samostojno opravljanje gostinske dejavnosti, ki poleg strežbe nedvomno vključuje tudi druge aktivnost, vključno z organizacijo delovnega procesa in navodili ter nadzorom njegove izvedbe, temveč za pogodbena razmerja, ki so v celoti odvisna od naročnika in ki jih je zato potrebno...