Sporno je upoštevanje zakonskih pravil o vrstnem redu vračunavanja. V tem pogledu tožnik, čeprav v ponovljenem postopku seznanjen z obveznostmi, ki so se pokrivale s posameznimi plačili, v tožbi ne pove nič konkretnega, saj vsebinsko povzame le razloge sodbe naslovnega sodišča U 127/2007 z dne 24. 3. 2009 o uporabi določb ZDavP in ZDavP-1 o vrstnem redu vračunavanja plačil. V tej zvezi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi neprerekano sledi, da so bile v preteklosti ugotovljene nepravilnosti pri vrstnem redu pokrivanja davčnih obveznosti odpravljene in v obravnavani zadevi relevantne odločbe v celoti upoštevane. Vrstni red poravnave davka je v izpodbijanem sklepu obrazložen.

V konkretnem primeru ob podaji prošnje tožnica ni bila niti na obrazcu za vložitev prošnje niti mimo obrazca obveščena o tem, da mora utemeljiti razumnost oziroma verjeten izgled za uspeh v sodnem postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica samoiniciativno v rubriko pod opombami dopisala: "isto kot zadnjič", da naj prvostopenjski organ in drugostopenjski organ najprej sledita sklepu sodišča v zadevi In 1539/2010 in da naj zato umaknejo izvršbo. Kljub tej navedbi tožnice v prošnji pa tožena stranka tega sklepa sodišča niti ni po vsebini obravnavala v oceni o očitni nerazumnosti prošnje z vidika izgledov za uspeh. Ker tožnica v tožbi uveljavlja prav ta ugovor, je procesna napaka glede pravice do izjave tožnice v upravnem postopku, ki sicer ni absolutna pravica, in je v njo dopustno poseči, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Pravna kvalifikacija pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je odvisna od vsebine konkretnega dogovora.