Če je terjatev za plačilo davkov priznana, po določbah sedmega odstavka 314. člena ZFPPIPP preneha pravna korist dolžnika za tožbo v upravnem sporu proti odločbi, s katero je pristojni organ odločil o tej terjatvi. Pravna korist tožeče stranke za tožbo zoper izpodbijano odločbo je torej v obravnavanem primeru prenehala. To pa pomeni, da ni več podana procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.

Navedba tožnika, da imajo obravnavani računi vse obvezne (bistvene) sestavine, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, ne drži. V izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi je namreč ustreznost računov presojena tudi z upoštevanjem vsebine naročila št. 2/07, na katerega se sklicujejo in računom priloženih prevzemnih listov in na tej podlagi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, na katere konkretne storitve se nanašajo, obsega storitev in obdobja za katero so sestavljeni. Iz predloženih sklenjenih naročniških pogodb za D. pa tudi ni razvidno, da bi jih za tožnika sklepala izdajateljica računov oziroma ni razvidna oseba, ki jih je sklepala. Podatki, potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljene storitve predstavljajo obvezne sestavine računa, ki omogočajo nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zahteva za identifikacijo storitve zato ne predstavlja obveznosti, ki ne bi bila določena že v 226. členu Direktive Sveta...

Glede treh računov, ki se nanašajo na nepremičnine, tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila predpisana izjava iz 45. člena ZDDV-1 in 78. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV predložena davčnemu organu. V času sklepanja obravnavanih prodajnih pogodb je drugi odstavek 45. člena ZDDV-1 določal, da davčni zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če sta z najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo podala skupno izjavo pristojnemu davčnemu uradu. Zakonski pogoj, da je transakcija, ki je po splošni ureditvi oproščena plačila DDV, temu vseeno podvržena, je torej pred opravljeno dobavo podana izjava davčnega zavezanca davčnemu organu. Povsem logično je, da mora zavezanec, ki želi doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu prosta plačila DDV, svojo namero sporočiti davčnemu organu. Zgolj pogodbeno izražena volja strank tako ne zadostuje za obdavčitev transakcije, če ni izpolnjen tudi formalni pogoj iz drugega odstavka 45....