Zahteva za vročitev odločbe iz 235. člena ZUP se nanaša le na odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba, to pa je odločba upravnega organa prve stopnje. Le sklep o zavrženju zahteve za vročitev upravnega akta prve stopnje pomeni odklonitev priznanja pravice udeleževati se konkretnega upravnega postopka kot stranka ali stranski udeleženec. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak upravni akt, je neutemeljeno sklicevanje na določbo četrtega odstavka 235. člena ZUP in zatrjevanje pravnega pomena zavrnjene vročitve kot odločitve o pritožničinem položaju stranke v postopku.

Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot pravno navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je v vrsti kompleksnih pravnih poslov in dogodkov, ki sicer skupno pomenijo zlorabo, kateri izmed posameznih poslov tudi navidezen. Navideznega pravnega posla ne gre zamenjevati s pravnimi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, enako velja tudi za zlorabo predpisov). Pravilno je upoštevana ekonomska vsebina poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj...

65. člen ZZdrS, na katerega se sklicuje revidentka, ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini), glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravilno vrednotilo kot dohodke iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).