ZDavP-2 na vložitev samoprijave izrecno veže tri posledice. Prva je plačilo obresti, ki jih davčni organ obračuna od neplačanega davka za čas poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave (drugi odstavek 63. člena ZDavP-2). Druga je, da zavezanec v zvezi z isto obveznostjo ne more vložiti nove samoprijave, saj jo lahko vloži le enkrat (tretji odstavek 63. člena ZDavP-2). Tretja pa je izjema od kaznovanja za prekršek.

Pri rubežu denarnih terjatev ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Davčni organ, ki vodi postopek izterjave neporavnanega dolga, torej o oprostitvi plačila oziroma o izvršilnem naslovu ne more odločati in ga tudi ne sme spreminjati. To pa vodi do ugotovitve, da je bila odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki izdala sklep o davčni izvršbi na podlagi sklepov, opremljenih s klavzulo izvršljivosti, utemeljena. Zgolj izdajatelj izvršilnega naslova je namreč tisti, ki lahko odloča o spremembi izvršilnega naslova, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.