Za dohodnino je pomembno, ali so stroški nesporno nastali in tudi bili plačani in kdo plača te stroške. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost, odvisna je od vsakega posameznika, od višine njegovih dohodkov in drugih okoliščin v zavezančevi sferi. Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.

Ustaljeno stališče Vrhovega sodišča je, da ima v konkretnem procesnem položaju navedba enotne (nediferencirane) vrednosti spornega predmeta enake posledice kot njen popoln izostanek, zaradi česar revizija ni dovoljena. Ker so tožniki navedli zgolj enotno (nediferencirano) vrednost spornega predmeta v višini 42.000,00 EUR, si niso zagotovili pravice do revizije.

Sodba sodišča druge stopnje ne temelji na protispisni ugotovitvi, da se je tožnica s prodajno pogodbo in z dogovorom iz primopredajnega zapisnika zavezala, da tožencema zagotovitvi izključno lastnino na gostinskem vrtu, temveč na ugotovitvi, da se jima je zavezala, da bo vrt pravno-formalno pripadal lokalu. Revizija z izpodbijanjem navedene ugotovitve nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V okoliščinah konkretnega primera je ključna presoja, ali je tožnica svojo pogodbeno dogovorjeno obveznost, da bo vrt pravno formalno pripadal lokalu, izpolnila pravilno. Ker tožnica z ostalimi solastniki ni sklenila dogovora o načinu uporabe skupnih prostorov v solastnini na način, ki bi tožencema zagotovil pravno-formalno pravico razpolaganja oziroma uporabe 120 kvadratnih metrov vrta, toženca zaradi tožničine nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti ne moreta doseči namena prodajne pogodbe. Ker jima tožnica vrta ni izročila na pogodbeno dogovorjen...