Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno meni tožnik, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ. V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki ga je zgradil sam in predal njej. Le v takem primeru bi tožnik komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačal dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt. Pri odmeri komunalnega prispevka gre za javno dajatev, ki jo predpisuje zakon, stranke s pogodbo ne morejo določiti načina odmere, ki bi se razlikoval od zakonsko določene.

Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno menita tožnika, pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ. V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki sta ga zgradila sama in predala njej. Le v takem primeru bi tožnika komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačala dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt.

Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca. V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere...