Volja strank v danem primeru je bila resnična, želeli sta, da posel nastane le navidezno. Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Takšni navidezni posli pa so tudi po presoji sodišča v vsakem v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Odhodki, ki so ob navideznosti pravnih poslov nastali za neopravljene storitve, pa ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO. Odhodki, nastali iz navideznega pravnega posla pa niso davčno priznani zato, ker takšen posel ne učinkuje, in ne zato, ker bi šlo za poslovno nepotrebne odhodke. Objektivna okoliščina, ki kaže na navideznost posla je oblika računov, različni datumi v pogodbah in uporaba različnih terminov v pogodbah. Tožnik je davčnemu organu predložil le pogodbe in račune in ni predložil nobenega dokaza, da so bile te agencijske storitve za tožnika dejansko opravljene. Na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev ali gre za navidezne pogodbe in navidezne...

V 559. členu Izvedbene uredbe sicer res ni izrecno navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Vendar pa gre za sporni določbi 558. člena in 559. člena Izvedbene uredbe, ki spadata v oddelek, ki določa pogoje za popolno oprostitev, v pododelek prevozna sredstva in ju ni mogoče razlagati neodvisno ena od druge, kar izhaja iz sistemske razlage. Določba 558. člena Izvedbene uredbe vsebuje splošne pogoje za oprostitev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (kar jasno sledi iz besedila te določbe Izvedbene uredbe), torej vključno s pogojem iz točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Za ta pogoj pa pristojni organ utemeljeno in skladno s spisi ter hkrati neprerekano ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj, da je šlo za prevozno sredstvo v primeru komercialne uporabe, ki se je uporabljalo izključno za prevoz, ki se je začel in končal zunaj...

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana, in s tem verjetna davčna obveznost. To pa posledično pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti v obravnavanem primeru ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, ker gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti in sicer ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.