Trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ker obravnavani upravni spor ni vrednostni spor (spor o pravici ali obveznost stranke, ki je izražena v denarni vrednosti), po naravi stvari tudi revizije ni mogoče dovoliti iz vrednostnega razloga. Revizija zato iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga kot edinega uveljavlja revident, ni dovoljena.

Iz sodne prakse izhaja, da morajo nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka DDV zavrniti, če se na podlagi objektivnih dokazov ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo in bi se morali subjekti, ki sprejmejo vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije, pa naj gre za utajo DDV ali druge goljufije, zanesti na zakonitost teh transakcij, ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV. Ni pa v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega lahko razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje in da je opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahteval od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, v glavnem odvisna od okoliščin posameznega primera.

Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, pri čemer tožnik v obravnavani zadevi v pritožbi in tožbi ne ugovarja konkretnim podatkom, ki se navajajo v izpodbijanem sklepu in odločbi o pritožbi.