Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere. Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.

Vrhovno sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka. V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka...

V odločbi navedeni pravni viri v celoti pritrjujejo stališču sodišč prve in druge stopnje, da je odločilen kriterij, naveden v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, da so izdelki namenjeni izključno za osebno rabo. Ker je Priloga I v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDDV-1 sestavni del zakona, tudi opredelitve medicinske opreme v 10. točki prvega odstavka 50. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (ki je podzakonski predpis) ni mogoče razlagati brez upoštevanja navedenega temeljnega kriterija, opredeljenega v ZDDV-1. Glede na dejansko ugotovitev, da so bile dobavljene vrečke namenjene uporabi v transfuzijskih centrih tožeče stranke, je pravilno stališče, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za uporabo nižje davčne stopnje pri dobavi spornega blaga tožeči stranki.