Predmetni DPN je bil tožniku odmerjen na podlagi njegove napovedi, ki jo je 12. 2. 2016 predložil davčnemu organu. Tožnik navaja, da je bil od odsvojitve iste nepremičnine že odmerjen in tudi plačan DPN v letu 2009, kar posledično pomeni dvakratno obdavčitev prenosa iste nepremičnine. Drži, da je res bil dvakrat obdavčen promet za isto nepremičnino, vendar pa ne na podlagi istega pravnega posla. Za dvakratno obdavčitev bi šlo le, če bi bilo dejansko in pravno stanje enako v obeh primerih. V letu 2009 je bil obdavčen promet predmetne nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe z dne 1. 12. 2009, ki jo je tožnik sklenil s kupcem A. d.o.o. V predmetni zadevi pa je bil DPN odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je tožnik sklenil 10. 2. 2016 s kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da dejansko in pravno stanje za odmero DPN ni isto. V obravnavani zadevi gre za drug davčni dogodek in za ločene davčne postopke. V tem davčnem postopku se odloča le o tožnikovi...

Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemnik računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Obravnavano zadevo je zato treba presojati s tega vidika. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element, kot razlog zavrnitve...

Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bil davčnemu organu predložen obračun DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV. Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV pa ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga (enako Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 15. 12. 2015).