Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemnik računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Obravnavano zadevo je zato treba presojati s tega vidika. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element, kot razlog zavrnitve...

Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bil davčnemu organu predložen obračun DDV, iz katerega bi izhajalo preplačilo DDV. Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV pa ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega davčnega dolga (enako Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 296/2015 z dne 1. 6. 2016 in X Ips 33/2016 z dne 15. 12. 2015).

Volja strank v danem primeru je bila resnična, želeli sta, da posel nastane le navidezno. Stranki se tudi strinjata glede navideznosti posla. Takšni navidezni posli pa so tudi po presoji sodišča v vsakem v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Odhodki, ki so ob navideznosti pravnih poslov nastali za neopravljene storitve, pa ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO. Odhodki, nastali iz navideznega pravnega posla pa niso davčno priznani zato, ker takšen posel ne učinkuje, in ne zato, ker bi šlo za poslovno nepotrebne odhodke. Objektivna okoliščina, ki kaže na navideznost posla je oblika računov, različni datumi v pogodbah in uporaba različnih terminov v pogodbah. Tožnik je davčnemu organu predložil le pogodbe in račune in ni predložil nobenega dokaza, da so bile te agencijske storitve za tožnika dejansko opravljene. Na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev ali gre za navidezne pogodbe in navidezne...