Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil, in kateremu se dohodnina odmerja. Zakonska določba 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki davčnemu zavezancu omogoča, da uveljavlja stroške investicij in vzdrževanja, ki so bili potrebni za pridobivanje dohodka (dobička od kapitala), namreč predpisuje tudi omejitve. V obravnavanem primeru takšno omejitev, ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2, predstavlja zahteva, da davčni zavezanec nastanek stroškov, ki jih uveljavlja, tudi dokaže.

Tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka, zato je davčni organ pravilno postopal in njegov predlog na pravni podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Tožnikovi očitki, da ne bi smel vsebinsko odločiti o zadevi, dokler ni odločil o vstopu stranke v postopek, niso pravilni. V zadevi obnove davčni organ ni vsebinsko odločal, saj je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel v postopku predhodnega preizkusa po 267. členu ZUP. Obnova postopka je samostojen institut po ZUP in se o njej odloča neodvisno od drugih institutov, torej tudi neodvisno od zahteve za vstop v postopek, saj se razlogi za obnovo presojajo samostojno.

V konkretnem primeru tožnik v letu 2012 in v letu 2013 ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z predhodno navedenimi predpisi in SRS, saj poslovne knjige niso izkazovale resničnega dejanskega stanja. Iz poslovnih knjig ni bilo mogoče razbrati podatkov glede društvenih tekmovanj, plačila prispevkov za tekmovanje, višine nagrad in nagrajencev in višine sponzorskih prispevkov. Tudi tožnik v tožbi sam navaja, da res ni vodil posamezne imenske evidence in ni shranjeval kdo in kaj je dobil iz naslova sponzorstva, donatorstva kot tudi, kdo je bil nagrajenec ribiškega srečanja pri podelitvi malih nagrad in pokalov.