V 559. členu Izvedbene uredbe sicer res ni izrecno navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Vendar pa gre za sporni določbi 558. člena in 559. člena Izvedbene uredbe, ki spadata v oddelek, ki določa pogoje za popolno oprostitev, v pododelek prevozna sredstva in ju ni mogoče razlagati neodvisno ena od druge, kar izhaja iz sistemske razlage. Določba 558. člena Izvedbene uredbe vsebuje splošne pogoje za oprostitev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (kar jasno sledi iz besedila te določbe Izvedbene uredbe), torej vključno s pogojem iz točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Za ta pogoj pa pristojni organ utemeljeno in skladno s spisi ter hkrati neprerekano ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj, da je šlo za prevozno sredstvo v primeru komercialne uporabe, ki se je uporabljalo izključno za prevoz, ki se je začel in končal zunaj...

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana, in s tem verjetna davčna obveznost. To pa posledično pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti v obravnavanem primeru ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, ker gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti in sicer ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.

Če v davčnem smislu ni dokazana poraba sredstev za poslovni namen, se izplačani zneski štejejo za obdavčljive dohodke fizične osebe. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svojih gospodarski (ekonomski) vsebini. Kot davčno upoštevni pa so le tisti poslovni dogodki, za katere ima davčni zavezanec verodostojno listino, pri plačilih pa obstaja sledljiv denarni tok. Poslovni dogodki se priznajo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvoumno kažejo na poslovni dogodek. Verodostojna listina pa je tista, ki je po vsebinski, računski in formalni plati popolna, neoporečna tako, da lahko iz nje strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku jasno in brez dvoma zazna naravo in obseg poslovnega dogodka.