V predmetni zadevi je sporno, ali davčni organ pravilno in zakonito ni upošteval izgube pri odmeri dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki jo je tožnik uveljavljal v zvezi z delnicami I., F. in hibridnimi obveznicami H. Davčne posledice se v postopku odmere davka vežejo na pravna dejstva, ki jih zakonska norma, ki se nanaša na odmero davka od dobička iz kapitala določa za obdavčitev. Okoliščine posameznih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve takšnih transakcij, pa niso opredeljene. Pomota borznega posrednika pri izvršitvi več zaporednih transakcij pri vrednostnem papirju I. davčno ne more biti upoštevna. Okoliščine na strani davčnih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve transakcij v ZDoh-2 niso navedene in tako ne morejo biti davčno upoštevane.

Za odločitev v konkretni zadevi je relevantno zlasti dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da je predmetna finančna sredstva, ki jih je od tožnice prejel „za razvoj novih tujih trgov, ki jih bo za posojilodajalca (tožnico) opravil posojilojemalec (A.A.)“, kot to izhaja iz 1. člena posojilne pogodbe št. 019-OSTR dejansko porabil v zvezi z opravljanjem tožničine poslovne dejavnosti na tujih trgih, torej za poslovni namen tožnice, naveden v 1. členu posojilne pogodbe št. 019-OSTR.

Tožba je tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov temu ni tako, zato sodišče ugotavlja, da tožba ni sposobna za obravnavo.