Zatrjevanega posojilnega razmerja ne izkazujejo predložene listine. Izvirnik posojilne pogodbe ni bil predložen ne v davčnem in tudi ne v sodnem postopku. S tem, ko na predloženi kopiji ni overitve (podpisa), ni izkazan niti dejanski čas njene sklenitve, oziroma ponareditev overitve celo kaže na to, da je bil dejanski čas njene sklenitve lahko različen od tistega, ki je naveden na predloženi kopiji pogodbe in ki ga zatrjuje tožnik v tožbi in pred tem že v davčnem postopku. Sicer pa gre tako pri pogodbi kot pri vseh ostalih predloženih listinah za listine, ki jih je mogoče sestaviti naknadno, njihovo vsebino pa prilagoditi ugotovitvam davčnih organov. Poleg tega se zneski vračil posojila, ki so razvidni iz predložene listine, ne ujemajo z načinom vračanja, dogovorjenim s pogodbo, zatrjevanje o pologih navedenih zneskov na tožnikov bančni račun pa ostaja, čeprav je breme dokazovanja na strani tožnika, na ravni povsem splošne in s tem neizkazane trditve.

Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ. To pa ne pomeni, da oškodovani upniki nimajo ustreznega odškodninskega varstva neposredno zoper člane organov pravne osebe na podlagi posebnih materialnopravnih predpisov (ZFPPIPP in ZGD-1). Vendar pa revizija ne izpodbija stališča o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije za uveljavljenje odškodninskega zahtevka na podlagi teh predpisov.

Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere. Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.