Da so izplačila zaposlenim bila opravljena, v zadevi ni sporno. Ker so bila opravljena na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, pa ni podlage za to, da se z vidika prejemnikov obravnavajo kot izplačilo povračil (v obravnavanem primeru neizkazanih) potnih stroškov, ki so neobdavčena. V tej zvezi pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnika, da bi mu moral davčni organ za dodatno obračunane dajatve od drugih osebnih prejemkov povečati stroške dela. Gre namreč za dajatve, obračunane od izplačil, ki ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah. Odločitev o odpravi dolgoročnih rezervacij za pričakovano odškodninsko odgovornost je skladna z določbami 9. in 10. člena ZDDPO že na podlagi ugotovitve, da verjetnost nastanka stroškov v prihodnosti po temelju in po višini ni izkazana.

Na podlagi 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec. Če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec, ima kupec po določbi 6. člena ZDPN-2 pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ni pa zaradi tega davčni zavezanec. S pogodbenim dogovorom torej prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca, pač pa ima na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega davka oziroma lahko kupec sam namesto in za račun zavezanca plača davek. Davčna obveznost je v konkretnem primeru nastala s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča in ne že s predhodno sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, zato v skladu z določbami 125. in 126. člena ZDavP-2 zastaranje še ni nastopilo.

Izpodbijana odločitev je bistveno pomanjkljivo obrazložena v pravnem pogledu v delu, ki se nanaša na zmanjšanje investicijske olajšave. S 1. odstavkom 18. člena ZDDPO, ki je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, podlaga za odločitev (tudi) v tem delu, zakon višino transfernih cen omejuje pri odhodkih. Navedena določba zato ne predstavlja (neposredne) pravne podlage za znižanje investicijske olajšave.