Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1.

Praviloma sme pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen. Glede na dejstvo, da je bil A.A. zaposlen pri tožniku ter hkrati ustanovitelj in direktor hrvaške družbe A. d.o.o., ki je edini za slednjo opravljal nakupe in prodajo vozil,...

Tožnikovo ravnanje, kjer celotno poslovanje temelji na zaupanju do kupcev in dobaviteljev, ki se med sabo sami dogovarjajo o poslu, tožnik pa ima vlogo posrednika med obema, pri čemer od kupca ne zahteva nikakršnih zavarovanj v primeru neplačil kupcev, močno odstopa od običajne poslovne prakse in ni mogoče trditi, da tega tožnik ni vedel. Pri tem pa ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi šlo za dobave blaga navedenim kupcem v zelo visokih zneskih in je zato tveganje v primeru neplačil s strani kupcev zelo visoko, kar vse je bilo tožniku znano. Dejstvo, da je šlo za poplačilo zelo visokih zneskov in da se kljub dolgim plačilnim rokom tako tožnikovi kupci kot tožnik do dobaviteljev niso držali predpisanih rokov in so s plačili praviloma zamujali ter dejstvo, da je tožnik tako situacijo sprejel in se zadovoljil z že omenjenimi pogodbami o nakazilih (ki niso podpisane s strani udeležencev) ter sprejel valutna tveganja, ki izhajajo iz opisanega načina...