Davčni organ je nepravilno pravno kvalificiral in ovrednotil kot dohodke iz delovnega razmerja, kot to določa 37. člen ZDoh-2, dohodke, ki jih je tožnik izplačeval radiološki inženirki specialistki organizirani kot s.p., ki je bila zaposlena pri tožniku, na podlagi pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe. Glede na dejanske okoliščine, ki jih je v zvezi s prejemki pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke ugotovil davčni organ, je po presoji sodišča treba tudi te dohodke davčno obravnavati po ekonomski vsebini. Vendar bi pa po presoji sodišča opredelitev teh dohodkov kot dohodkov iz delovnega razmerja pomenila različno obravnavanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev in ni utemeljenega razloga za to, da bi se obdavčitev „dodatnih“ dohodkov pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke razlikovala od obdavčitve dohodkov, ki pri tožniku niso bili zaposleni. Davčni organ je dohodke radiološke inženirke specialistke, zaposlene pri tožniku,...

Zakon določa vse elemente, ki vplivajo na višino davčne osnove. Metoda cenitve ni predpisana. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa resničnemu dejanskemu stanju, zato jo davčni organ izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Davčni organ ima namreč v okviru vodenja postopka DIN pooblastilo, da se sam odloči, katero metodo bo uporabil pri oceni davčne osnove, pri čemer pa je pomembno, da je takšno oceno mogoče preizkusiti. Na strani tožnika je, da dokaže, da je gotovino hranil in ne porabil. Tožnik se sklicuje na potrdili o najemu sefov pri C. od 22. 1. 1993 do 31. 5. 2012 in D. od 14. 5. 2002 dalje. Drugačnih dokazil ne ponudi. Sam najem sefa še ne dokazuje, da je imel tožnik v sefu tudi gotovino, zato zgolj s potrdilom o najemu sefa tožnik ni dokazal zatrjevane gotovine na dan 1. 1. 2008. Stališče davčnega organa, da davčne osnove ni mogoče znižati na podlagi dokazil, ki so verjetno izkazana, je pravilno. Gre za...

V postopku ugotovljene okoliščine tožnikovega poslovanja so bile za davčni organ zadostna podlaga za ugotovitev, da pri tožniku obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune za dobave, oproščene plačila DDV (46. člen ZDDV-1), italijanskim kupcem, ki pa od večine dobav DDV niso plačali (gre za kupce, ki niso dosegljivi, ne obstajajo na naslovih, ali so že prenehali zaradi ugotovitve, da so le-ti missing traderji). Poleg tega je z navedenimi kupci posloval na neobičajen način (kitajski dobavitelji in italijanski kupci naj bi se o vsem dogovarjali sami). Navedene objektivne okoliščine v zvezi s tožnikovim poslovanjem za ugotovitev, da je pri tožniku obstajal sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1. Slednje določilo je namreč predvideno prav za situacije, za kakršno gre tudi v obravnavani zadevi, saj sta davčna organa ugotovila resne pokazatelje, da tožnik identifikacijsko...