Šteje se, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav. Le za tako komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča je mogoče odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemjišča. Trditve o komunalni neopremljenosti parcele št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele. Zato bi moral organ tožnico pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze, česar pa ni storil in je posledično dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.

Odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi storitve, navedene na obravnavanih dveh računih, opravila družba, ki je ta dva računa izstavila. Zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Odbitni DDV se namreč davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.

ZDavP, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka plačala navedeni znesek davka, je v 99. členu določal, da davčni zavezanec plačuje davek na podlagi odločbe o odmeri davka, ki jo izda davčni organ; na podlagi obračuna, ki ga izvrši davčni zavezanec sam (samoobdavčitev) in na podlagi obračuna in vplačila davka, ki ga za davčnega zavezanca izvrši delodajalec oziroma izplačevalec od vsakega posameznega dohodka. Določba 2. odstavka 99. člena ZDavP-2, kot vse enake določbe v ZDavP in ZDavP-1, ne daje podlage za plačilo obresti, temveč iz kroga upravičencev do njih izključuje tiste, ki sami izračunajo in plačajo davek med letom in ga plačujejo z akontacijami.