Upravni organi so, skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), pri odločanju vezani ne le na Ustavo in zakon, temveč tudi na podzakonske predpise. Instituta exceptio illegalis zato ne morejo uporabiti. O povračilih (stroškov, ki se po določbah zakona ne vštevajo v davčno osnovo) je že po naravi stvari mogoče govoriti le, če stroški v zvezi z delom delojemalcu dejansko nastanejo.

Tožeča stranka se ne strinja z izločitvijo odhodkov iz odtujitve naložbenih nepremičnin in posledičnim povečanjem davčne osnove za leto 2006. Kot običajno na področju gradbeništva navaja prakso, po kateri investitorji izvajalce plačujejo z nepremičninami. Način plačila gradbenih storitev (s kompenzacijo) sam po sebi ni sporen in ne vpliva na višino odhodkov. Nanjo (ob prodaji) vpliva dogovorjena nabavna vrednost nepremičnine, ki je bila po pavšalnih in neizkazanih navedbah tožeče stranke v davčnem postopku, skladno z zatrjevano prakso na področju gradbeništva, višja od njene tržne vrednosti. Takšne prakse, tudi če bi bila izkazana, po presoji sodišča ni mogoče opredeliti kot običajno poslovno prakso v gradbeni dejavnosti. Če je torej v gradbeni dejavnosti običajen način poplačila gradbenih storitev z nepremičninami, pa kot običajnih ni mogoče priznati nabavnih vrednosti nepremičnin v višini, ki presega tržne cene.

V obravnavanem primeru je odločitev v pogledu osnove za davek od dobička pravnih oseb, ob upoštevanju načina poplačila zavarovalnih premij (pobot z zavarovalno vsoto po polici št. …), pa tudi v pogledu ugotovljene bonitete, odvisna od vprašanja upravičenca in s tem obstoja terjatve tožeče stranke po navedeni zavarovalni polici. V tej smeri pa je dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ostalo nepopolno ugotovljeno.