Tožeča stranka v postopku ni predložila nobenih poslovnih listin (pogodb, poročil, specifikacij), kljub temu, da je bila s strani prvostopenjskega davčnega organa k temu večkrat pozvana. Predložila je zgolj pisna pojasnila družbe B. d.o.o. in odvetnika E.E. v zvezi z zaračunanimi storitvami, dodatno pa je vsebino storitev pojasnjeval direktor tožeče stranke. Navedena pojasnila so enako splošna kot opisi storitev na spornih računih, zato tudi na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da gre v primeru izdatkov po spornih računih za davčno priznane odhodke v smislu prvega odstavka 29. člena ZDDPO-2. Tožeča stranka ob ugotovljeni neverodostojnosti knjigovodskih listin po merilih SRS ni uspela dokazati resničnosti poslovnih dogodkov, posledično pa tudi ne, da so bili odhodki po spornih računih potrebni za pridobivanje prihodkov.

Tožnik v pritožbenem postopku ni bil seznanjen s sklepno ugotovitvijo tožene stranke, da dvigalo LIV 1175 ni bilo uporabljeno za namene tožnikovih obdavčenih transakcij in da zato ni izpolnjen 3. od navedenih pogojev za odbitek vstopnega DDV po obravnavanem računu, ki je drugačna kot se ugotavlja v odločbi prve stopnje. Tožniku torej ni bila dana možnost, da se o ugotovitvi izjavi in predloži dokaze o resničnosti svojih trditev. Dejanske ugotovitve ne utemeljujejo zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi predhodno navedenega 4. pogoja, torej sklepa, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Zavezancu je treba v primeru, če z objektivnimi dejavniki na njegovi strani ni mogoče dokazati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost, priznati pravico do odbitka vstopnega DDV.

Utemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.