Odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi storitve, navedene na obravnavanih dveh računih, opravila družba, ki je ta dva računa izstavila. Zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Odbitni DDV se namreč davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.

ZDavP, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka plačala navedeni znesek davka, je v 99. členu določal, da davčni zavezanec plačuje davek na podlagi odločbe o odmeri davka, ki jo izda davčni organ; na podlagi obračuna, ki ga izvrši davčni zavezanec sam (samoobdavčitev) in na podlagi obračuna in vplačila davka, ki ga za davčnega zavezanca izvrši delodajalec oziroma izplačevalec od vsakega posameznega dohodka. Določba 2. odstavka 99. člena ZDavP-2, kot vse enake določbe v ZDavP in ZDavP-1, ne daje podlage za plačilo obresti, temveč iz kroga upravičencev do njih izključuje tiste, ki sami izračunajo in plačajo davek med letom in ga plačujejo z akontacijami.

Neutemeljene so tožbene navedbe, da je odločba davčnega organa nezakonita, ker bi moralo izvršilno sodišče odločiti o poplačilu davka iz zneska, dobljenega s prodajo. Odločanje o načinu poplačila, ki se izvaja v izvršilnem postopku na podlagi izvršljive odmerne odločbe, ni predmet postopka odmere davčne obveznosti in tudi ne presoje sodišča v obravnavanem primeru.