V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnico mogoče obravnavati kot aktivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in s tem kot odgovorno za obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni spora, da je bila tožnica v sodnem registru določena za zastopnico izbrisane družbe. Razen zgodovinskega izpisa iz sodnega registra kakršnihkoli dokazil, da dejansko ni imela nikakršnega vpliva na poslovanje družbe, ni predložila. Pavšalno navajanje, da je bil zakoniti zastopnik oziroma direktor nekdo drug, je, glede na podatke sodnega registra, premalo za ugotovitev, da tožnica za obveznosti družbe ne odgovarja. Očitka upravnih organov, da je imela možnost ugovarjati status pasivnega družbenika že v letu 2006, ko je prejela prvotni sklep o davčni izvršbi, pa tudi ni pojasnila.

Temeljno načelo ZDoh-2 je, da gre pri dohodnini za letni davek, ki se odmerja glede na prejemke v enem (odmernem) letu. V 120. členu ZDoh-2 pa je določena izjema: dohodki iz delovnega razmerja, vključno z zamudnimi obrestmi, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, se vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel, obdavčijo pa se po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov. Povprečenje je torej izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno, in sicer se, glede na dikcijo navedene določbe, nanaša le na prejemke iz delovnega razmerja, ki so izplačani na podlagi sodne odločbe.

Da so izplačila zaposlenim bila opravljena, v zadevi ni sporno. Ker so bila opravljena na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, pa ni podlage za to, da se z vidika prejemnikov obravnavajo kot izplačilo povračil (v obravnavanem primeru neizkazanih) potnih stroškov, ki so neobdavčena. V tej zvezi pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnika, da bi mu moral davčni organ za dodatno obračunane dajatve od drugih osebnih prejemkov povečati stroške dela. Gre namreč za dajatve, obračunane od izplačil, ki ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah. Odločitev o odpravi dolgoročnih rezervacij za pričakovano odškodninsko odgovornost je skladna z določbami 9. in 10. člena ZDDPO že na podlagi ugotovitve, da verjetnost nastanka stroškov v prihodnosti po temelju in po višini ni izkazana.