V 159. členu ZDavP-2 so taksativno našteti denarni prejemki, ki so absolutno izvzeti iz izvršbe. Pri določanju dolžnikovih denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe, se izhaja predvsem iz načela zaščite dolžnika, saj gre za denarne prejemke, ki jih dolžnik potrebuje za zadovoljevanje svojih osnovnih življenjskih potreb. Na ta način se varuje načelo socialne države in eksistenca dolžnika. Med naštetimi denarnimi prejemki je mogoče med drugim najti prejemke iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, in prejemke iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju, ni pa med njimi mogoče najti odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Nedokazani odhodki že po logiki stvari ne morejo biti poslovno potrebni in davčno priznani ob upoštevanju določb 29. člena ZDDPO-2. Po določbi prvega odstavka 29. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so po drugem odstavku tega člena tudi odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da niso nesposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, kot tudi odhodki, ki niso skladni z običajno poslovno prakso.

Posameznik, ki v času bolniškega staleža prejema 100 % nadomestilo plače, ni upravičen do odškodnine zaradi izgube na dohodku. Odmera odškodnine ne more odraziti zgolj oškodovančevega individualnega vrednotesnja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno izhodišče korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.