Niti sistematična niti jezikovna, pa tudi ne zgodovinska in ne teleološka razlaga 63. člena ZDavP-2 ne vodijo do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon določa le končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne predstavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec lahko v njej navaja. Samoprijava je namreč posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi tistim davčnim zavezancem, ki davčne napovedi ne oddajo pravočasno ter predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog. Prav zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v davčnih postopkih. Sistematična razlaga zakona torej ne nudi opore za stališče, da bi bil že zaradi uporabe instituta samoprijave zavezanec prekludiran za uveljavljanje stroškov dela in davčnih olajšav.

Zahteva tožeče stranke za vpogled se nanaša na dokumentarno gradivo zbrano v postopku finančne preiskave zoper tožečo stranko, ki se je vodila na podlagi 131. člena tedaj veljavnega (ZDavP-2), ki določa, da davčni inšpektor po opravljeni davčni preiskavi izdela zaključno preiskovalno poročilo, v katerem opiše ugotovitve davčne preiskave in navede zbrane podatke, dokumente in druge dokaze (četrti odstavek 131. člena ZDavP-2). Če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem, da zavezancu za davek izda sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. Po tedaj veljavni zakonodaji, se je postopek davčne preiskave časovno uvrščal v tako imenovano "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim-formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožeča stranka pred začetkom davčnega postopka ni dobila pravice do vpogleda v zahtevane dokumente...

Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost. Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.