Zaključek toženke, da je tožnica dohodnino od italijanske pokojnine dolžna plačati v RS (in ne v Republiki Italiji) je skladna z določbami KIDO (2b. odstavek 19. člena). Pokojnina plačana iz skladov države pogodbenice se namreč obdavči samo v drugi državi pogodbenici, če je posameznik državljan in rezident te države. Tožnica ima sicer res dvojno državljanstvo, je pa nesporno davčna rezidentka RS in se zato pokojnina obdavči samo v RS. Vračilo plačanega davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, pa se uveljavlja v državi vira in skladno z njeno notranjo zakonodajo (drugi odstavek 29. člena KIDO).

Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).

Tožnik napovedi za odmero dohodnine (niti kot samoprijavo) ni vložil, zato so neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na primer, ko davčni zavezanec vloži napoved po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2, kar se obravnava kot samoprijava. Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante uveljavlja, ampak se mu olajšava prizna po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.