Revizija je samostojno pravno sredstvo, ki mora imeti konkretizirane revizijske razloge, saj je celoten revizijski preizkus zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev. Za revizijsko presojo je torej zgolj vsebinsko ponavljanje tožbenih navedb neupoštevno, saj predmet izpodbijanja z revizijo ni odločba, ki jo je izdal davčni organ in zato za vsebinsko utemeljenost revizije ne zadostuje ponovitev tožbenih navedb. Revizijsko sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. Vendar ima tudi ta preizkus svoje meje, saj je kritika pravne presoje možna le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, ta pa je v obravnavani reviziji skoraj povsem izostala.

Če zoper upravno odločbo niso izčrpana redna pravna sredstva v upravnem postopku, ni izpolnjena procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu, ki izhaja iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. Navedena pomanjkljivost je razlog za zavrženje tožbe v skladu s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

.Vprašanje, ki je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, ne more biti pomembno pravno vprašanje. Ker se je Vrhovno sodišče do vprašanja, ali se lahko v odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, zoper katero revidentka ni vložila pritožbe, zaradi po pravnomočnosti te odločbe izdane odločbe Ustavnega sodišča, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost materialnega davčnega zakona, poseže z izrednim pravnim sredstvom odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, že opredelilo, revizija z enakim pravnim vprašanjem ni dovoljena.