Nižji sodišči trditvene podlage nista prekoračili in tožničinih trditev nista interpretirali ekstenzivno. V konkretnem primeru je tožnica v dokaznem postopku uspela dokazati trditev, da sta pravdni stranki že na sestanku konec avgusta 2013 dosegli soglasje o ureditvi zadeve z izvensodno poravnavo. Dejstvo, da je tožnica kasneje akceptirala pisni osnutek poravnave ne negira teze o predhodni sklenitvi ustnega dogovora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama podano ustno soglasje glede vseh bistvenih sestavin pogodbe o poravnavi in da pravdni stranki pisne oblike pogodbe o poravnavi nista dogovorili kot pogoj za njeno veljavnost.

Zmota pri presoji, ali bodo gospodarske koristi od danega posojila pritekale, praviloma ni računovodska napaka. Da bi se knjiženje prihodkov lahko štelo za napako, bi tožnik moral skladno s SRS predložiti ustrezne dokaze, ki so mu bili na voljo v času, ko so bili računovodski izkazi odobreni za objavo in ki bi morali biti že takrat upoštevani pri njihovi sestavi, pa napak niso bili. Takšnih dokazov tožnik ni predložil. Posledično je davčni organ pravilno zavrnil predložena popravka davčnih obračunov in upošteval prihodke, kot izhajajo iz prvotnih davčnih obračunov. S predložitvijo (prvotnih) davčnih obračunov je tožnik zatrjeval, da je imel prihodke v določeni višini, v inšpekcijskem postopku pa je zatrjeval nižje prihodke in za svoje trditve predložil dokaze, ki jih je davčni organ vsebinsko presodil in argumentirano zavrnil. Na davčnem organu je obveznost, da predlagane dokaze izvede (ali obrazloženo zavrne) ter na podlagi tako izvedenega...

Revizija se dopusti glede vprašanja: - ali se pravni posel prodaje in takojšnjega finančnega najema, ki se izvede med istima pogodbenima strankama (t.i. sale and lease back) z vidika DDV pravil kvalificira kot dvakratna prodaja blaga ali kot posel dajanja kredita?