Po presoji pritožbenega organa je odločitev utemeljena z določbami SRS 4.18 in 24. člena ZDDPO-1, po katerih se kot odhodek prizna le knjigovodska vrednost prodanih zalog. Navedena pravna podlaga ob upoštevanju SRS 14 v obravnavanem primeru za odločitev ne zadošča. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka izkaz poslovnega izida sestavila po različici I (SRS 25.5). Po tej različici se kot odhodki upoštevajo vsi stroški v zalogah. Da bi bili, skladno s SRS 4.18, upoštevani zgolj odhodki, ki so prihodke iz prodaje povzročili, se po različici I izkaza poslovnega izida njegova višina korigira s postavko Sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje (SRS 25.32, 25.33). Zatrjevane davčne nevtralnosti iz navedenih razlogov ni mogoče zavrniti, kolikor drži trditev tožeče stranke, da je v vrednosti zalog izkazala tudi sporne vnaprej vračunane stroške storitev, ki pa v upravnem postopku ni bila preverjena.

Tožnikova terjatev do tožene stranke izvira iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 2015, prvostopenjski sklep pa je bil izdan pred izdajo te odločbe, s katero je bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine v korist tožnika. Terjatev tožnika do tožene stranke ob izdaji prvostopenjskega sklepa še ni obstajala, zato ni bilo pogojev za pobot terjatev.

V konkretni zadevi mora zbornica obrazloženo utemeljiti, da in zakaj so izpolnjeni pogoji za uporabo 4,8 % stopnje pri odmeri zborničnega prispevka A za celotno leto 2015, in sicer glede na določbe četrtega odstavka 23. člena in petega odstavka 22. člena ZKGZ, pri čemer je treba upoštevati tudi določbe prvega odstavka 154. člena in 155. člena Ustave. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni, je namreč treba uporabiti sicer z zakonom predpisano stopnjo za odmero zborničnega prispevka A iz tretjega odstavka 23. člena ZKGZ.