Prevoznik, ki je blago prevzel v Luki Koper, je to storil za končnega kupca, ki je s tem pridobil pravico razpolaganja na blagu pred prevozom (preko posredne posesti prevoznika). Vendar pa davčni organ tega dejstva niti ni ugotovil za vseh 35 obravnavanih prevozov, temveč le v 20 primerih. Ker iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kolikšen del tožniku odmerjenega in v plačilo naloženega DDV se pripiše tem preostalim primerom, o tem ni mogoče odločiti posebej.

Glede na predhodno navedeno je za ugotovitev nedovoljenega davčnega izogibanja bistveno, da je bil pravni posel ali več pravnih poslov sklenjen z izključnim ali bistvenim namenom, da se prepreči doseganje cilja davčnega predpisa (umeten konstrukt brez ekonomskih razlogov), kar mora temeljiti na objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ugotovljenih v konkretni zadevi, česar pa sodišče v konkretnem primeru ne more preizkusiti.

Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.