Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.

Tožnik je od svojega družbenika kupil lastni delež, in sicer 38,0271 % kapitala za kupnino 46.000,00 EUR. Šlo je za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Za davčno presojo tega posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi davčnih predpisov in poskušali pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.