Na podlagi ZSDP-1 sta podlagi za zavarovanje dve in sicer se zavarovalna podlaga deloma nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, deloma pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Na podlagi 67. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal poln delovni čas. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varstvo do sorazmernega dela minimalne plače. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost je s tem tudi obseg obveznega zavarovanja...

Tožnik na terminu pri uradni osebi, ki je vodila postopek, kot izhaja iz zapisnika, ni podal konkretnih vsebinskih navedb, kakršne navaja v tožbi, niti dokaznih predlogov. Kopije pritožbe stranke B., ki je bila vložena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora proti tej isti pravni osebi in ki jo je tožnikov pooblaščenec v vednost postal prvostopenjskemu davčnemu organu v tu obravnavani zadevi, pa ni mogoče šteti za tožnikovo vlogo. Poleg tega tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zlasti tudi ni predložil prav nobenih dokazov oz. ni podal nobenih dokaznih predlogov. Tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan k sodelovanju ter izjasnitvi in predlaganju dokazov, kar bi lahko storil bodisi pisno bodisi ustno, pri tem pa bi v vsakem primeru šlo za samostojno procesno dejanje.

V obravnavanem primeru gre za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnice glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnice kot zavezanke za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnica ne bo imela možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.