V prvi vrsti tožena stranka ni odločila o celotni zahtevi za povrnitev stroškov. Med ostalim je tožnik priglasil tudi davek na dodano vrednost. Tega tožena stranka ni vzela v obzir; te postavke stroškovnika ni obravnavala v svojem sklepu. Slednji se zato ne da preizkusiti. Sodišče pa tudi ni zasledilo obrazložitve zavrnitve plačila pregleda zadeve, posveta s stranko in vpogleda v spis. Tožena stranka je resda zapisala, da ni priznala nagrade za sestanek s stranko in vožnje do Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, toda o naštetih izdatkih se ni izrekla. V tem pogledu je njen sklep pomanjkljiv.

Ker OT jasno določa, da se nagrada za nepravdne postopke odmerja po tarifnih številkah vsebovanih v IX. poglavju OT, ni mogoče pritrditi toženki, da je analogna uporaba 18. in 19. člena OT utemeljena zato, ker so se družinske zadeve pred uveljavitvijo DZ obravnavale bodisi v pravdnem bodisi v upravnem postopku, kjer se je prav tako uporabila tar. št. 18. Kako so se te zadeve obravnavale pred uveljavitvijo DZ in ZNP- 1 ni relevantno, ampak je relevantno, v katerem postopku je odvetnik nudil storitve in kako se storitve, opravljene v tem postopku, obračunajo po OT, veljavni v času, ko se nagrada odmerja.

Po stališču teorije v upravnem postopku za zahtevek zadošča, da vložnik zahteve zatrjuje, da mu pripada pravica, kot jo navaja v svoji vlogi. Iz vloge mora biti jasno, kaj vložnik želi, navesti mora relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. Ker je pravna presoja zahtevka na organu, vložniku ni treba navajati pravne podlage.