Sodišče se ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da rezervacije nasploh temeljijo na konceptu verjetnosti, saj se tako po MRS 37.10, kot po MRS 37.14 za njihovo pripoznavanje primarno zahteva, da obveznost oziroma sedanja obveza obstaja, in se le v ''redkih primerih'' in s tem kot izjema dopušča, da se njen obstoj oceni na stopnji verjetnosti. Sicer pa je bila ocena verjetnosti v konkretnem primeru dopuščena in izvedena, le da po presoji sodišča ni bila opravljena popolnoma in v celoti in da zato ni mogoče slediti dokazni oceni, na kateri temelji odločitev.

Za ugotovitev, ali tožnica skladno z določbo drugega odstavka 44. člena ZKEM potrebuje dovoljenje za opravljanje prometa, bi moral organ v izpodbijani odločbi najprej opredeliti, za promet s katerimi proizvodi oziroma kemikalijami v tej zadevi sploh gre. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, v zvezi s katerimi kemikalijami mora tožnica pridobiti dovoljenje, določiti svetovalca za kemikalije ter sporočiti prvo dajanje v promet in pridobiti varnostne liste ter etikete.

Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi lahko imela le odvetniška družba kot izvajalka BPP, ki je upravičena do plačila stroškov nudenja BPP, in ne tožnica kot upravičenka do BPP. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v postopku izdaje izpodbijanega sklepa na kakršenkoli način udeležena, torej ne kot stranka ne kot stranski udeleženec. Če pa tožnica ni imela zahtevanega položaja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep.