Neutemeljene so posplošene tožbene trditve o kršitvi temeljnih načel davčnega postopka. Dokazni zaključek davčnega organa namreč temelji na dokazni oceni celote dejstev in dokazov, kot so bili ugotovljeni v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožniku in ki jih davčni organ obširno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri tem po presoji sodišča ne gre le za ugotovitev poslovnih nelogičnosti pri izvajanju poslov oziroma sklepanju pogodb, kot je sicer res večkrat navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ampak je davčni organ v postopku ugotovil, da obstajajo utemeljeni dvomi v pravilnost izkazovanja poslovnih dogodkov oziroma v to, ali so bile zaračunane storitve dejansko opravljene oziroma v kakšni višini. Kršitev načel davčnega postopka tudi ni podana z vidika zatrjevanega (ne)razlikovanja med fizično in pravno osebo.

Napačno je stališče tožnika, da so v tem postopku terjane terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, na podlagi izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike, prenehale z odpustom obveznosti v stečajnem postopku. Obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev, za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje.

Davčni organ in posledično tudi sodišče v postopku davčne izvršbe ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.