469
Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega.
Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).
91
V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.
316
Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.
Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.
329
Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana.
Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice...
464
Kadar se solastnika sporazumeta za civilno delitev stvari, kot sta to storila v spornem razmerju, z odsvojitvijo ne preneha le njuna (so)lastninska pravica, ampak razpade tudi njuno skupnostno razmerje. Ker SPZ ne govori o razdružitvi njune skupnosti in ne določa, kakšne so posledice njenega prenehanja, je treba v tem delu vendarle uporabiti ustrezne določbe OZ. Subsidiarnost določb o skupnosti se namreč kaže med drugim v tem, da je treba v primerih, ki niso urejeni s posebnim predpisom, uporabiti določbe XXVIII. poglavja OZ, v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično.
535
Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je odraz dveh načel. Prvo je načelo individualizacije, ki se kaže v vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena). To načelo naj uveljavi izravnalno pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Drugo načelo je načelo objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).
497
Odločitev nižjih sodišč, da tožnikov odvetnik ni storil strokovne napake, je materialnopravno pravilna. Revizija se zavzema za nedopustno retroaktivno uporabo Načelnega pravnega mnenja z dne 6. 4. 2012. Za konkretno presojo je ključno, da je bila v obravnavani zadevi ob izteku roka iz 22. člena ZKZ prevladujoča sodna praksa, po kateri je moral Ivan Muri kot predkupni upravičenec pred vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla najprej iztožiti sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v pravdnem postopku.
487
Revizija neutemeljeno graja stališče nižjih sodišč, da je toženec trditev, da sporna terjatev izvira iz posojila (kar naj bi narekovalo uporabo določbe 182. člena Zakona o privrednim društvima in ne tistih, ki jih je uporabilo sodišče), podal prepozno. Podana je bila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, torej po izteku roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP. To pomeni, da bi jo sodišče skladno z določbo četrtega odstavka istega člena ZPP lahko upoštevalo le, če bi toženec izkazal, pa ni, da je brez svoje krivde ni mogel podati do konca prvega naroka. Določba petega odstavka 286. a člena ZPP, na katero se sklicuje, ureja drugačen procesni položaj od tu obravnavanega: določa, da lahko sodišče upošteva vloge in listine, ki jih stranke posredujejo sodišču na njegov poziv po prvem odstavku istega člena, pa stranke rok, ki jim ga da sodišče na razpolago, zamudijo, upošteva pod pogojema nekrivde in da se s tem reševanje spora ne bo zavleklo. V obravnavanem...
491
Pravilno je stališče sodišč nižje stopnje, da toženec ni izkazal upravičenih razlogov za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo. V konkretnem primeru je bistveno, da se je toženec poškodoval že 21. 3. 2015, narok pa je bil izveden šele 14. 5. 2015. Ni mogoče reči, da toženec zaradi poškodbe ni imel dovolj časa, da si zagotovi prisotnost na naroku prek pooblaščenca. Čeprav je vabilo na narok prejel 23. 3. 2015, je opravičilo za izostanek sodišču posredoval šele dva dni pred narokom. Takšno ravnanje predstavlja zlorabo procesne pravice do opravičila. Ob ustrezni skrbnosti bi toženec že moral poskrbeti, da bi bil na naroku z dne 14. 5. 2015 zastopan po pooblaščencu.
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Ni res, da se toženec o vsebini tožničinega izračuna vtoževane terjatve ni mogel vsebinsko izjaviti. V skladu z določilom iz 243. člena...
503
Vrhovo sodišče revizijo obravnava le v tistem delu, ki je naperjen zoper sodbo sodišča druge stopnje in ki revizijske razloge (ker pač revizijsko sodišče na nobenega ne pazi po uradni dolžnosti) uveljavlja obrazloženo. V konkretnem primeru revizija take graje ne vsebuje, saj je v celoti dobeseden prepis pritožbe.