786
Sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kaj pri Pogodbah o finančnem leasingu nepremičnin, št. 2424/07 in št. 2507/07, predstavlja davčno osnovo za obdavčitev z DDV in DPN (le vrednost zemljišča – pogodba, št. 2424/07) in zemljišča s staro stanovanjsko hišo (pogodba, št. 2507/07) ali pa tudi vrednost bodočega, še neobstoječega novozgrajenega objekta), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka
iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena ZPP
, saj je izpodbijana sodba nejasna do te mere, da je mogoče posamezne razloge v izpodbijani sodbi razumeti kot same s seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje namreč hkrati razlaga, zakaj oziroma kdaj se pri gradnjah objektov obračuna DDV, nakar v isti točki (16. točki izpodbijane sodbe) navaja, da je šlo za finančni leasing stavbnega zemljišča, na katerem se bo izvajala gradnja, in za finančni leasing že zgrajene (stare) stanovanjske hiše z...
243
Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.
318
Zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja so preslepitev davčnega organa z eno ali več ravnanji (izvršitveni način), namen storilca, da se sam ali druga oseba izogne plačilu davkov oziroma neupravičeno dobi vrnjen davek (subjektivni zakonski znak) in, da je višina neplačanega davka ali višina davka, plačilu katerega se je storilec izogibal, ali višina neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 mesecev, skupno presega vrednost velike premoženjske koristi (objektivni pogoj kaznivosti). Kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, je v prvi vrsti javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene. S tem kaznivim dejanjem zaščitena dobrina je torej izrazito javnopravne narave in kot taka nedisponibilna.
247
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega...
553
Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je izvedlo le materialno pravno relevantne dokaze.
248
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov,...
395
Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.
Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo...
343
Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral.
Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po...
124
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.
Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.
328
V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni...