40
Presoja, ali je šlo za nedovoljeno davčno izogibanje in odmera davčne obveznosti, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), je vmogoča tudi v primeru pravnoformalno pravilno izvedenega nakupa lastnih poslovnih deležev z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, če določene objektivne okoliščine primera kažejo, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje...
84
Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le- ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
486
Določba Zakona o splošnem upravnem postopku o prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika, veže samo drugostopenjski organ, če sam spremeni izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ne veže pa prvostopenjskega organa, ko ta odloča v ponovnem postopku.
Sodišče prve stopnje izvedbe dokazov v obravnavani zadevi ni zavrnilo iz dopustnih formalnih oziroma vsebinskih razlogov. Zavrnitev zaslišanja predlaganih prič je utemeljilo s splošnim sklicevanjem na pridobljene listinske dokaze, s tem pa je posameznim vrstam dokazov (konkretno listinam) dalo pomen, ki iz Zakona o pravdnem postopku niti Zakona o upravnem sporu ne izhaja, s čimer je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja ocena pomena določene vrste dokazov nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopusten razlog za zavrnitev predlaganega dokaza druge vrste (konkretno zaslišanja).
Sodišče prve stopnje bi dokazne predloge lahko ocenilo kot nepotrebne ob ugotovitvi,...
371
Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.
995
V obravnavani zadevi sta bili delno izpolnjeni Pogodbi o finančnem leasingu in je pravilno, da se za obroke, ki jih je bil leasingojemalec dolžan plačati zaradi uporabe nepremičnine, obračuna DDV. Kar pa po pogodbah predstavlja plačilo za odkupno opcijo, pa po mnenju Vrhovnega sodišča predstavlja podlago za popravek davčne osnove.
422
Sodišče prve stopnje zgolj s pozivom revidentki na predložitev odločbe upravne enote in v tem pozivu vsebovanim opozorilom, da bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov, ni dalo zadostne podlage revidentki, da bi lahko zaznala spremenjeno stališče sodišča prve stopnje, po katerem v obravnavani zadevi glede njenega statusa kmeta ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, tako kot je to odločilo v prvem postopku, temveč za dejstvo, ki ga mora dokazati revidentka sama. Utemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v postopku upravnega spora tudi samo ugotavljalo dejansko stanje in da kljub temu, da 21. člen ZUS-1 sodišču v takšnem primeru nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembe za odločitev, na glavni obravnavi tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 75. člena ZUS-1, ker revidentki z...
113
Restriktivna uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 mora omogočiti davčnim zavezancem, da pojasnijo razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi prej. Pri tem je bistveno, da davčni organ ne presoja podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni bodo tisti razlogi pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Taka razlaga drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je skladna tudi z načelom enakovrednosti. Navedena določba se uporablja v vseh davčno-inšpekcijskih postopkih.
Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je torej dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke...
353
Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 131. člena in 1. točke 138. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).
389
Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca.
V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere...
19
Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP‑2 sedaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično - torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek. To pa je očitno v nasprotju z zahtevami 1. člena Prvega protokola. Še več, s tem se zavezancu za davek tudi odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva, saj sodišče ob preizkusu izrečenega ukrepa nima pravne podlage za presojo, ali je ukrep sorazmeren in ali kot tak utemeljuje poseg v premoženje davčnega zavezanca.
Vrhovno sodišče je zato prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.