514
Neposreden kontakt med mandantom in mandatarjem pred sklenitvijo mandatne pogodbe ni nujna predpostavka za njeno veljavnost.
351
Po presoji Vrhovnega sodišča je subjektivna prvina kavze v obravnavani zadevi tako močna, da posel ni združljiv s postopkom varovanja predkupne pravice po ZKZ. Tak posel je bila odsvojiteljica pripravljena skleniti le s pridobiteljico. Velik razkorak med konkretno kupnino in tržno vrednostjo izključuje sklep, da je šlo v tem primeru za obid kogentnih določb. Če bi bila primorana odsvojiteljica po tej ceni prodati svoj solastninski delež nekemu drugemu predkupnemu upravičencu, tedaj bi bila premoženjsko prikrajšana (vse do višine tržne vrednosti), obenem pa nepremoženjskega cilja, odsvojiti delež sestri dvojčici, tudi ne bi dosegla. Če bi ji pravni red dopuščal zgolj to, da delež odsvoji sestri dvojčici v celoti neodplačno (kar bi bilo z vidika ZKZ dopustno in z vidika predkupnih upravičencev nepreprečljivo), pa znova ne bi dosegla svojega ekonomskega (in pravno zavarovanega) interesa, da na rovaš svojega deleža tudi sama užije za desetino zvrhan milijon dolarjev.
83
Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem...
419
Fizična oseba, ki je član organa pravne osebe, za povzročitev škode pri opravljanju svoje funkcije tretjim ne more osebno odškodninsko odgovarjati na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ. To pa ne pomeni, da oškodovani upniki nimajo ustreznega odškodninskega varstva neposredno zoper člane organov pravne osebe na podlagi posebnih materialnopravnih predpisov (ZFPPIPP in ZGD-1). Vendar pa revizija ne izpodbija stališča o odsotnosti tožnikove aktivne legitimacije za uveljavljenje odškodninskega zahtevka na podlagi teh predpisov.
432
Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere.
Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.
158
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.
482
Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.
363
Pretirano toga bi bila zahteva, da bi morala tožnica v fazi postopka, ko niti sama niti sodišče prve stopnje nista zastopala stališča, da bi bilo treba uporabiti pravilo o sočasni izpolnitvi, »na zalogo« navajati tudi dejstva, pomembna ob uporabi tega pravila, in ponuditi zanje dokaze.
511
To, da je z namensko razlago zakona mogoče sklepati o tem, kdo je mišljen kot davčni zavezanec, materialnopravno še ne vzpostavlja njegove javnopravne (davčne) obveznosti. Ta mora biti določena z jasnim in nedvoumnim zakonskim pravilom. Ker v konkretnem primeru zavarovančeva obveznost ni določena na takšen način, slednjega ni mogoče šteti za davčnega zavezanca. Čim je tako, pa ni podlage za to, da bi zavarovalnica lahko zmanjšala svojo pogodbeno obveznost v razmerju do zavarovanca oziroma da bi jo transformirala na način, da bi del obveznosti poravnala direktno njemu, preostali del pa tako, da bi zanj plačala sporni davek.
27
Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.
Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala...